Satena
Slovensko akademsko tehniško-naravoslovno združenje

ZnC – Pesticidi – kemikalije za zatiranje škodljivcev


24. april  2018 ob 19h

Atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana
Dogodek v sodelovanju z ZRC SAZU

Ljudje se že tisočletja na različne načine zoperstavljamo organizmom, ki jih doživljamo kot nadležne, ali ki nam povzročajo škodo, kot so npr. glodavci, mikroorganizmi, plesni, pleveli, žuželke itd. Kemikalije, ki jih uporabljamo za zatiranje škodljivcev imenujemo pesticidi. Med najstarejše pesticide spadajo poleg žvepla še arzen, baker, nikotin, piretrin, rotenon, strihnin in živo srebro, ki so jih naši predniki pridobivali iz svojega naravnega okolja. Industrijska proizvodnja pesticidov se je razmahnila v 20 stoletju in danes imamo na voljo tudi veliko število umetnih pesticidov. Ker pesticide uporabljamo z namenom, da uničimo neželene organizme, naj bi bili pesticidi selektivno strupeni samo za ciljne vrste. Vendar ni vedno tako. Pesticidi imajo lahko škodljive učinke tudi na ne ciljne organizme, to je rastline, živali in ljudi. Uporaba pesticidov je pri sodobnem načinu življenja neobhodna, saj so pesticidi izjemno pomembni v zdravstvenem in ekonomskem smislu. Vendar so ravno pesticidi tiste kemikalije, ki zbujajo v javnosti veliko zaskrbljenost, delno zaradi primerov naključnih in namernih zastrupitev ter nepravilne uporabe pesticidov, kar je privedlo do hudih bolezni in celo smrtnih primerov pri ljudeh in drugih organizmih, delno pa zaradi nekritičnega sprejemanja pogosto zavajajočih in napačnih informacij o škodljivosti pesticidov. Tako kot pri večini kemikalij je tudi pri pesticidih pomembno, kako velik je odmerek, ki smo mu izpostavljeni. Če smo izpostavljeni prevelikemu odmerku, ali če pesticide uporabljamo nepravilno, lahko pride do škodljivih posledic. Če pesticide uporabljamo pravilno, pa je večina modernih pesticidov razmeroma neškodljiva. Da bi lahko pesticide uporabljali čim varneje, in tako zmanjšali verjetnost nastanka škodljivih posledic na ne ciljne organizme, posebne državne službe nadzorujejo prodajo, uporabo in ostanke pesticidov v pitni vodi, živilih in predmetih splošne rabe. Z vidika nadzora delimo pesticide na sredstva za zaščito rastlin (fitofarmacevtska sredstva) in biocide, to je sredstva za zatiranje škodljivcev v širšem in ožjem bivalnem in delovnem okolju. Pred prvo registracijo je potrebno narediti veliko število različnih študij, na podlagi katerih se določijo nevarne lastnosti za ljudi, druge ne ciljne organizme in okolje, oceni se tveganje in določi največja dovoljena količina ostankov. Potem ko pesticidi dobijo dovoljenje za uporabo, se morebitne škodljive posledice spremljajo v okviru toksikovigilančnih aktivnosti. Če se ugotovijo prej neznane nevarnosti ali nesprejemljivo tveganje za zdravje, se sprejmejo dodatni ukrepi za zmanjšanje tveganja. Če tveganja ni možno zmanjšati na sprejemljivo raven, ali če so nevarne lastnosti prehude (npr. mutagenost, rakotvornost, strupenost za razmnoževanje), se predlaga omejitev ali celo prepoved uporabe. Posledično se novim ugotovitvam prilagaja tudi zakonodaja, na kateri temelji nadzor. Najnovejša sprememba zakonodaje na področju pesticidov, ki bo v veljavo stopila letos, je nadzor kemičnih motilcev endokrinega sistema (KMES). Po dobrih sedmih letih presoj znanstvenih virov, priprav predlogov, razprav in usklajevanja na ravni Evropske komisije, njenih strokovnih agencij in ekspertnih skupin ter Evropskega parlamenta smo le dočakali sprejetje znanstvenih kriterijev za identifikacijo KMES. Za zagotavljanje varnosti ob predvideni uporabi pesticidov so po zakonu odgovorni proizvajalci. Čeprav državne službe izvajajo strog nadzor, lahko k varnosti pomembno prispevamo tudi sami, in sicer tako da upoštevamo navodila za uporabo, da se držimo osnovnih načel higiene in da ne pozabimo na uporabo zdrave pameti.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prim. dr. Lucija Perharič, Sem zdravnica, specialistka interne medicine in pri EUROTOX registrirana toksikologinja (ERT) z več kot 30 letnimi delovnimi izkušnjami na področjih splošne, interne in urgentne medicine, klinične toksikologije in klinične farmakologije ter proučevanja vplivov fizičnega okolja na zdravje. Imam bogate strokovne, raziskovalne in pedagoške izkušnje. Ljubezen do narave in učenja sta mi že v zibelko položila mama in oče. K mojemu zavedanju o pomenu zdravega okolja je pomembno prispevala moja gimnazijska profesorica biologije, Majda Ramovš. Pri biološkem krožku nas je prof. Ramovševa uvajala v raziskovanje onesnaženja Phliškega bajerja. Po maturi na gimnaziji Ljubljana-Šentvid sem se 1978 iz zvedavega navdušenja nad vsem živim odločila za študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala sem leta 1985. Po opravljenem pripravništvu sem bila kratek čas zaposlena v Zdravstvenem domu Izola. Leta 1987 me je srce zapeljalo v Anglijo. Na Univerzi Surrey sem magistrirala iz toksikologije. Po končanem magisteriju sem se 1990 kot raziskovalna sodelavka zaposlila na tedanjem londonskem Centru za zastrupitve (Guy’s Hospital Poison’s Unit). Od 1995 do 1997 sem opravljala obvezno kroženje na različnih internističnih oddelkih bolnišnic The Royal Hospitals NHS Trust v Londonu in na nemški univerzitetni kliniki Medizinische Hochschule Hannover. Po opravljenem izpitu Membership of the Royal College of Physicians – MRCP(UK), sem kot predavateljica klinične farmakologije in klinična asistentka delala na Inštitutu za klinično farmakologijo, The Royal London and St. Bartholomew’s School of Medicine and Dentistry. Leta 1999 sem se vrnila v Slovenijo in se zaposlila na Centru za zdravstveno ekologijo Inštituta za varovanje zdravja (sedaj Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ), kjer sem vzpostavila in razvijala ocenjevanje tveganja kemijskih dejavnikov iz okolja in toksikovigilanco. Po opravljenem preskusu znanja s področja interne medicine sem pridobila licenco Zdravniške zbornice Slovenije. Bila sem pobudnica in soavtorica prvotnega predloga nacionalnega humanega biomonitoringa kemikalij. Leta 2012 sem na Medicinski fakulteti v Ljubljani doktorirala z disertacijo Opredelitev odnosa med odmerkom in učinkom pri oralnem vnosu nizkih odmerkov mešanice atropina in skopolamina v živilih. Izsledki te raziskave so postali temelj znanstvenega stališča Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) o tropanskih alkaloidih v hrani in krmi. Sem nacionalna predstavnica v globalni mreži za oceno tveganja kemikalij, ki deluje pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Na področju toksikoloških ocen tveganja se v zadnjem času posvečam predvsem vpeljavi novih metodologij v naš prostor, v sklopu toksikovigilance kemičnim motilcem endokrinega sistema, na raziskovalnem področju pa humanemu biomonitoringu kemikalij. Sem članica uredniškega odbora E-novic s področja nalezljivih bolezni in okoljskega zdravja (e-NBOZ) in članica uredniškega sveta revije Journal of applied toxicology. Kot gostujoča predavateljica sem učila na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Šoli za znanosti o okolju Univerze v Novi gorici in na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto. Klinične veščine ohranjam z dežuranjem v ambulanti nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Logatec. Sem ustanovna članica in od 2015 predsednica Slovenskega toksikološkega društva. V preostanku prostega časa sem predvsem mama nadobudnemu gimnazijcu Črtomiru Ernestu, skrbnica štirih muckov, kuharica, vrtičkarica, kolesarka, plavalka in navdušena, čeprav ne ravno talentirana, plesalka flamenka.